VZGIB

Teksti

VZGIB

Marko Elsner Grošelj

STRAST IN LEPOTA SLIKARSTVA; Pogovor s slikarjem Hermanom Gvardjančičem

Marko Elsner Grošelj

Ko si končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani (1968), s kakšnimi pričakovanji si stopil na pot likovnega ustvarjalca? Kakšne razmere so vladale za slikarja v tistih daljnih šestdesetih letih? Morda ni zanemarljivo, da si šolanje končal v letu študentskih nemirov, ko se je zdelo, da se svet spreminja s svetlobno hitrostjo in so padali tabuji; je vse to vplivalo na tvoje slikarstvo ali slikarstvo tistega časa?

Herman Gvardjančič

Seveda so bili to časi, ki jih z današnjim ni mogoče primerjati. Živeli smo v socializmu, v nekakšni samoupravni državi, ki je nikoli nisem razumel. Tedanji zvezni sistem smo sprejemali zato, ker so nam ga takega ponujali v šolah, po medijih, na raznih shodih, povsod, na vsakem koraku. Nisem ga mogel razumeti. Že kot otrok sem bil individualist, vedno sem vsako stvar hotel sam premisliti in si jo razložiti. V teh letih je v Vietnamu potekala vojna, ki smo jo vsi mladi ob­sojali. Obsojali smo seveda Američane. Spominjam se, da so bile moje prve sli­ke posvečene borcem za Hanoy. Vsi naši časopisi so bili polni fotografij in komentarjev iz te dežele. Z drugega konca sveta, iz Amerike, ki je napadla Vietnam, pa so prihajali zame tako lepi zvoki Billie Holiday, Glenna Millerja in predvsem iz Anglije nepozabni Beatli. Vsa ta občutja so bila nekako nezdružljiva.

V Ljubljani so tedaj večkrat, kot praviš, potekale demonstracije. Seveda smo bili zraven. Vedno. Toda proti čemu smo protestirali, mi še danes ni povsem jasno. Proti Zahodu, ki mi je bil že kot mladeniču tako blizu, ali proti naši državi, ki je bila navsezadnje moja domovina? Nekaj vodij teh »protestnih shodov« še dandanes videvam na visokih političnih položajih, na levi in desni politični opciji. Razumi, če moreš. Danes vem, da so bili to sinovi takratnih politikov. Dopoldne so sinovi »protestirali«, popoldan pa jih je očka v raznih forumih zagovarjal. Hvala bogu me politika ni nikoli tako prevzela kot umetnost. Taka je bila družbena in politična slika, v kateri sem študiral.

Zame, kot študenta likovne akademije, je bila najvažnejša stvar, ki sem jo čutil kot zelo pomembno, rojevanje pop-art-a v Angliji in Ameriki. To je bil, po mojem mnenju, nedvomno ključni premik tedanje družbe v svetu, pa tudi pri nas. Dogodki, tako družbeni, kot umetniški, so se dogajali hitro in efektno. Tabuji, kot si jim rekel, so padali dan za dnem. Zdrznili so se celo takšni mojstri, kot sta bila slikarja prof. G. Stupica in prof. M. Pregelj. Pričela so se rojevati nova umetniška in družbena alternativna gibanja. Veliko je bilo sicer bolj ali manj uvoženega modnega posnemanja, nekaj umetnosti pa je tudi v teh turbolentnih časih nastalo. Vendar to se tako dogaja v vsakem obdobju.

Marko Elsner Grošelj

Študij slikarstva si končal pri profesorju M. Sedeju, specialko pa pri profesorju Z. Didku. Glede na to, da tudi sam poučuješ na Akademiji za likovno umetnost, mi lahko poveš, ali se je poučevanje v tem času spremenilo, so drugačne zahteve časa, sam pristop do študentov, v čem je razlika? In tudi, kakšen je bil tvoj odnos do profesorjev, si bil samosvoj ali poslušen učenec, si sledil zgolj tehničnim napotkom, ali pa si že iskal svoj lastni izraz. Kako je s temi rečmi danes pri študentih?

Herman Gvardjančič

Mojemu letniku na akademiji je bil dodeljen prof. M. Pregelj, ki naj bi nas popeljal do diplome. Žal je v mojem tretjem letniku umrl. Njegova smrt me je pretresla. Še danes se ga velikokrat spomnim. Pregelj ni bil le eden največjih naših slikarjev, bil je tudi osebnost, človek, ki je marsikaj vedel. Zelo sem ga spoštoval. Rad sem ga imel.

V obdobju študija sem imel možnost spoznati tudi druge profesorje, na primer prof. G. Stupico, prof. J. Čopič, prof. F. Miheliča, prof. S. Pengova, prof. Omerzo, itd. Vsak od njih je name deloval specifično. Seveda je bila takrat Akademija povsem nekaj drugega kot danes. Razen nekaterih profesorjev, že omenjena Stupica in Pregelj, so nas učili bolj kot ne slikarsko obrt. Saj veš, podloge, lazure, perspektiva, itd. To so bila sicer pomembna znanja, še danes sem profesorjem hvaležen za to. Vendar dosti dlje od tega nismo prišli. Spominjam se, da mi je profesor za grafiko Debenjak zaradi odločitve, da vključim v svojo grafiko delček Rembrandtove grafike celo grozil, da mi ne bo dal podpisa. V času, ko so to ameriški slikarji kot so Rauschenberg, Warhol in drugi že več let prakticirali. Seveda sem se uprl in končno žal tudi popustil. Tako smo, vsaj nekateri, največ iskali sami. Bil sem uporen in vztrajen. Čutil sem, da se v svetu dogaja nekaj drugega. Nekaj novega. In kot sem rekel, nisem bil edini. Kar nekaj nas je bilo v letniku, ki smo naravnost tekmovali med seboj, kdo bo boljši.

Hitro sem dojel prisotnost novih medijev, predvsem film in fotografijo, ki pa tedaj sploh ni bila več tako nov medij. Prav tako, kot sem jih hitro sprejel, sem jih tudi hitro zavrgel. To pač ni bilo zame. Tam, kjer čutnost moje roke pri zapisu ni več potrebna, me ne zanima. Tako je bilo takrat in je še danes.

Marko Elsner Grošelj

Kako družbenost, sprememba družbenega sistema vpliva na samo slikarstvo? In seveda novi mediji, novi pristopi in tehnologija? Kako vse to, vsa ta tekmovalnost v družbi, na nek način razosebljanje, zameglitev ali celo ukinitev bistvenih človeških vrednot vpliva na klasično slikarstvo? Kakšen je odnos do klasičnega slikarstva te mlade generacije slikarjev, ki jim posreduješ lastno slikarsko izkušnjo? Ali se zaradi vseh teh negativnih ugotovitev kaže tudi kakšen izhod, morda prestop v slikarstvu, preprosto rečeno, ali ima klasično slikarstvo še notranjo moč, da vzpostavi pozitivno razmerje s sodobnim človekom in njegovim bivanjem, ali pa se je v tem smislu izpelo in zato išče nove izrazne možnosti?

Herman Gvardjančič

Na umetnika, ki to je, vse to seveda vpliva. Pod temi vplivi umetnost edino nastaja. Praviš, novi mediji. V redu. Moraš pa vedeti, da so to le orodja z novimi možnostmi, novimi efekti, ki jih mora umetnik uporabiti, vendar ne le kot medijski efekt, še najmanj na tak način, pač pa je potrebno še kaj povedati o svetu, človeku, okolju, vsakdanu, ki nas obkroža, saj menda za to gre, mar ne? Jaz, ki sem že nekoliko starejši, menim, da se umetnost mora dotikati človeka. Življenje, rojstvo in smrt, so vsaj zame večna vprašanja. Velike teme, ki segajo globoko v dušo, v srce. Brez teh globokih čustev nimam kaj povedati o sebi in okolju, pa naj se sliši še tako »pametno«. Nočem biti samo nek sodoben zapisovalec. Pred leti sem videl, mislim, da je bilo v Tate Gallery v Londonu, res dober video, ki je na štirih stenah velikega galerijskega prostora prikazoval na filmsko-video način rojstvo in smrt. Vendar medija sploh nisem opazil. Znašel sem se sredi veličastne zgodbe o življenju. Res, prava umetnost. Tako je z mediji. Takoj, ko so preveč v ospredju, ko so edini interes umetnika, tedaj o umetnosti ni mogoče govoriti. Vsaj zame. Danes, ko so na primer sociološke in politične teme zelo aktualne, in so »prijemi« sodobnih umetnikov popolnoma odštekani, je umetnik res lahko vsakdo. Vendar je temu primerno tudi veliko, recimo temu, sodobnega kiča, ničvredne robe. Da se razumemo, vmes so vedno dobre stvari.

Če se vrnem k slikarstvu. Na primer, pravkar odhajajoči modernizem v slikarstvu je sliko razgradil. Totalno. Tako je prišel do svoje izpraznitve, vendar ne tudi do svojega konca. Vsi, prav vsi zgodovinski stili so v medijskem smislu prisotni še dandanes. So del naše ozaveščenosti. Prišli so drugačni mediji, kot praviš, sodobni. Poglej, računalniška slika nikakor ne more zamenjati klasične slike, pravzaprav to sploh ni njen namen. Lahko pa jo dopolni, nadgradi. Znani so primeri, da nekdo ne zmore nekaj povedati, potem pa si pomaga z risanjem. Zakaj to govorim? Slika in še bolj risba preprosto ne moreta umreti. Dobili pa bosta neko specifično mesto, ki domnevno ne bo več osrednje, tako kot je bilo predvsem v času modernizma. Kakšno bo slikarstvo prihodnosti, je seveda čista špekulacija. Odgovor je: ne vem. In sodobne generacije je o tem treba seznaniti.

Marko Elsner Grošelj

Ko gledaš nazaj na svoje likovne oz. slikarske začetke, bi se danes odzval drugače, je morda nekaj, kar bi izpustil, morda dodal, ali sploh črtal? Ali pa je bila tvoja slikarska pot določena že v samem izhodišču in je bilo nadaljevanje logično, utemeljeno v prvi slikarski gesti, slikarskem dejanju?

Herman Gvardjančič

Oceno moje poti bom vsekakor prepustil drugim. Rečem lahko le to, da sem se ob vseh mojih mladoletniških sanjah, kljub včasih velikih razočaranjih, prav opredelil. Danes vem, da je umetnost lepa stvar. Videl sem nekaj prelepih filmov, slišal nekaj čudovite glasbe, da ostale umetnosti ne omenjam. Torej, se je tudi v slikarstvu splačalo iskati resnico. Danes tudi vem, da mi nobena druga stvar ne bi omogočila toliko polnosti, toliko strasti in lepote, kot slikarstvo. Že kot majhen deček sem sanjaril o nekih idealih, lepotah, vendar jim tedaj nisem znal najti primerne razlage. Nisem vedel, zakaj sem takšen, tudi nekoliko drugačen od svojih vrstnikov. Bil sem samotar, sanjač. Nihče mi tega ni znal pojasniti. Mati je bila neizobražena, tovarniška delavka, očeta pa so mi, še preden sem se rodil, ubili. Moje mesto je bilo vedno nekje na obrobju, nikoli v centru dogajanja. Toda, da se razumeva: tam sem se tudi najbolje počutil. Nisem pa noben človekomrz, nasprotno, zelo rad imam ljudi, vendar za izlete v svoj svet sanjarjenja ne maram hrupa, prevelike pozornosti. Nekako tako je, upam, tudi moje slikarstvo.

Marko Elsner Grošelj

Rodil si se v Retečah leta 1943 na teritoriju slovenskega impresionizma. Ali je to vedenje, to dejstvo slovenskega slikarstva, vplivalo na tvoje začetke?

Herman Gvardjančič

Z našimi impresionisti sem se srečal relativno zgodaj. Moj sosed je v petdesetih letih postal znani ljubljanski trgovec z umetninami Anton Kos, ki je imel trgovino v pasaži ljubljanskega nebotičnika. Pri njem sem že kot deček videl res veliko slik, do srednje šole mi je bil nekakšen mentor. Tu moram omeniti tudi učitelja v osnovni šoli v Retečah, Joža Zupančiča, ki je kot eden prvih opozoril na mojo nadarjenost. Veliko mi je pomagal. Pri njem sem imel vedno neke privilegije, saj sem bil kot učenec zaradi svoje karakterne posebnosti, ki sem jo že omenil, dokaj povprečen.

Marko Elsner Grošelj

Ali je nemara bil modernizem že tako zasidran v likovnem iskanju tistega časa, da si vpet v njegove tokove začel postavljati nova slikarska razmerja na velikih slikovnih površinah, se oddaljil od abstrakcije in vstopil v krajino, ki te je zaznamovala do današnjih dni?

Herman Gvardjančič

Do srednje šole in akademije sem vedel le za tako imenovano upodabljanje. O modernizmu, abstrakciji in čem podobnim, nisem imel pojma, vse to je prišlo kasneje s študijem na akademiji. Abstrakcija je v slikarstvu res pomembno poglavje, vendar nisem nikoli naslikal niti ene abstraktne slike. Sem se pa v določenem obdobju abstraktni gradnji slike močno približal. Sicer pa me veliki stili v umetnosti niso nikoli privlačevali, raje sem imel svoje skrivnosti. Vedno sem ostajal v območju predmetnega. Bil sem poln nekih zgodb in vtisov iz mladosti. In krajina je bila del mene, še danes je. Lahko mi verjameš, da bolje poznam skrivnosti zemlje in krajine kot vsak kmet. Govorim in slikam to, kar resnično poznam in čutim.

Marko Elsner Grošelj

Spomnim se slik kot sta Kopališče in Figura v naravi, na obeh slikah sta figuri postavljeni v prostor na način, ki dopušča prehode, z iluzionističnim pristopom razbija ploskovnost. Kot da bi želel vstopiti nekam, kjer še nismo bili. Tja vodi tudi tvoja slika Cesta ll, kjer figure ni več, nastane pa Bleščeča ploskev gladine jezera. Zdi se, da je bila figura tvoje izhodišče za vstop v naravo, v pokrajino, da se je znotraj nje odprla sama narava, kot je človek del narave in jo pravzaprav nosi v sebi, v svojem razumskem in čustvenem potencialu? Kaj meniš o tem?

Herman Gvardjančič

Študij na akademiji je že tedaj, in tudi danes je tako, slonel na predmetnosti, to je predvsem na figuralnih vsebinah, torej smo hočeš nočeš vsi slikali figuro. Tako je tudi prav. Človeška figura, človek, je navsezadnje za umetnika osrednji objekt. Za vse umetnosti. Bil in bo. Tako smo začeli, tudi jaz.

Marko Elsner Grošelj

Še vedno sva v šestdesetih in sedemdesetih letih. Kritiki so te velikokrat omenjali skupaj z Borisom Jesihom, tudi on je slikal krajine, vendar je bil njegov pristop drugačen od tvojega, veliko bolj zaznamovan s t.i. kič slikarstvom, saj je mogoče v njegovem slikarstvu zaznati željo, da bi bil všečen, medtem pa si ti sam vzdrževal veliko bolj disciplinirano slikarsko potezo, studiozno in na nek način tudi monotono, očiščeno anekdotičnosti. Kam te je vse to delo vodilo? Na eni strani velike slikarske površine, na drugi počasen izbris figure in vstop v skristalizirano, vendar še vedno ploskovno krajino, na kateri se bleščijo vodni odsevi?

Herman Gvardjančič

V mojih štiridesetih letih dela sem srečal veliko ljudi, ki so bili tudi prijatelji. Eden od teh je Boris Jesih. Po končanem študiju sva veliko razstavljala skupaj. Tedaj sva se v marsičem strinjala, kasneje pa so se najine ideološke poti nekoliko ločile, prijateljske nikoli.

Marko Elsner Grošelj

Na začetku osemdesetih let se pojavijo v tvojem slikarstvu trave (Trave I, akril na platnu, 1981), zdijo se kot nekakšna nepregledna, strašljiva preproga, ki prekriva (skriva) svojo elementarno moč in noč, temnost nezavednega v človeku. Taka je tudi Krajina iz leta 1983. Kaj se je zgodilo oz. kaj se je začelo spreminjati v tvojem slikarstvu, da si lesketajoče vodne površine zamenjal za »surovo« tkanino zemlje, krajine, trav? Pravzaprav si slikarsko potezo potenciral in jo poglobil, da je za njo čutiti vso usodnost sveta kot opozorilo na nekaj, kar se še ni zgodilo, a je mogoče, da se v slehernem trenutku zgodi. Kot da bi se barva in krajinski motiv zgostila v trebuhu tvojega pogleda, čustvovanja in mišljenja in bi iz vsega tega vzniknila eksistencialna tesnoba?

Herman Gvardjančič

V slikah Kopališče, Cesta, Figura v naravi in še nekaj drugih, ki jih omenjaš, je bil zametek mojih kasnejših odločitev. Krajina. Ciklus teh slik je bil razstavljen v Atelejeju 70 v Moderni galeriji leta 1970 skupaj s slikami Borisa Jesiha. Spominjam se, da nama je kritik Janez Mesesnel v osrednjem časopisu Delo napisal ubijalsko kritiko. Ta kritik me je tudi kasneje večkrat razveselil s kakšno pikro. Medtem pa se je, predvsem med mlajšimi kritiki in galeristi, počasi utrdil pojem »nove krajine«, ki je bila pri meni v principu »pop-art« krajina. Površinskost in plakatni karakter barvnega nanosa ter predvsem moja premajhna »čutna« prisotnost v teh krajinah je bila vzrok za kasnejše postopno »poglabljanje« slike.

V tistem času je v slovenski kulturni prostor zelo radikalno vstopala znana alternativna skupina OHO. Zame je bila njihova umetnost preveč sofisticirana. Preden si si ogledal njihove inštalacije, si moral prebrati neka pojasnila, razlage, manifeste. Ne, to ni bila stvar zame. V Moderni galeriji pa je v glavnem vladalo abstraktno slikarstvo. Tudi tam ni bilo mesta zame. Mene je bolj zanimala, rekel bi, severnjaška umetnost, Nemci Anselm Kiefer, Walter Dahn, G. Baselitz in drugi. Njihova dela iz tega obdobja sem videl nekaj let kasneje, vendar sem opazil neko drugačnost v sliki, ki sem jo iskal tudi jaz. To je zgodba. Zgodba o človeku.

Marko Elsner Grošelj

Ob vseh teh velikih ali sorazmerno velikih platnih, pa vsaj od osemdesetih let naprej neguješ tudi risbo, kot nekakšen intimni dnevnik lastnih zaznav in misli, opazovanj in spomina, reminiscenc. Kaj ti pomenijo te risbe? Ali so te risbe nekakšna vzporedna priprava na velika platna, slikarsko skladišče idej ali so morda krokiji, ki na nek način razbremenjujejo siceršnje tvoje slikarstvo? Ali je mogoče v njih iskati likovno sporočilnost, ki kot ideja/motiv ustreza zahtevam slikarske podobe oz. krajine?

Herman Gvardjančič

No, risba je v likovni umetnosti vsekakor prvinska disciplina. Brez nje preprosto ne gre. Slikarjevo »fizionomijo« najbolj občutimo prav prek risbe. Z risbo slikar misli. Najbolj znan primer v zgodovini je gotovo Leonardo Da Vinci. Vse nejasnosti si je najprej pojasnil z risbo. To seveda velja tudi za druge slikarje, pri tem gre za proces oblikovanja in preoblikovanja.

Zame so platna veliki ekrani, ki zahtevajo (ob dejstvu, da že sama velikost deluje na gledalca monumentalno), dobršno mero koncentracije, da v njih dosežeš zgoščenost. Vse to pa na manjšem formatu lažje dosežeš. Tudi zapis v risbi je bolj senzibilen. Stik roke s temeljnikom je bolj neposreden, lahko bi rekel, bolj intimen. Čutnost v likovnem delu, ki jo zelo visoko cenim, je v risbi hitreje dosegljiva in je predvsem neposredna. Naredil sem na stotine risb. Mislim, da mi je risba najljubša disciplina. Sodobna risba je sicer večplastna. Enkrat je to zame le bežen zapis neke informacije, drugič je to skica, ali zgolj vaja za roko. Risba, ki je dokončno, zaključeno samostojno delo, mi je najbližja.

Marko Elsner Grošelj

Leta 1983 se je v tvoji bližnji okolici zgodil samomor, v istem letu pa si naslikal tudi sliko Verjetni kraj samomora. Zdi se pomenljivo, da si kraj postavil pod vprašaj, da si ga postavil kot verjetnega, ne pa gotovega, saj si ga na ta način univerzaliziral, ga naredil splošnega, vse-pričujočega? Takorekoč si ga slikarsko uzavedel, pokazal nanj, na prikrito bolečino, na samo­mor kot opozorilo, krik človeka, pravzaprav klic na pomoč. V tej skrivnosti drugega je vsa strašna tragedija človeka in njegove stiske. Kaj misliš o tem?

Herman Gvardjančič

Mislim, da si to tako dobro povedal, da nimam kaj dodati. Takrat sem daljši čas zelo trpel. Vendar, kot da to ni bilo dovolj. Nekaj let pred tem se je zgodil podoben primer, morda še bolj krut v Peračici na Gorenjskem. Mati je iz maščevalnosti in nemoči svoja dva mala otročka vrgla v prepad, potem pa se vanj vrgla tudi sama. Kako človek ne bi reagiral?! Včasih je ta svet resnično krut.

Marko Elsner Grošelj

Od tu naprej se v tvoje slike kot motiv pokrajine naseli hiša, ki ima žalostna okna, ki se zdi samotna. Okna hiše postajajo velike vprašujoče in tesnobne oči. Hiša postaja vse bolj anonimni prostor ljudi, vse bolj simbol. Simbol trpljenja, ki ga je hiša vzela nase, ko je postala podobna ljudem. Torej tudi sama živo bitje, ki v sebi nosi spomin. Hiša, ki jo slikaš, predstavlja stanje človeške duše, ogoljene do slikarskega bistva brez odvečnih literarnih prispodob. Ali se strinjaš, da ves slikarski potencial prihaja iz notranje moči slikarja, iz njegovega samo-spraševanja po resnici, lepoti in ljubezni? Torej se v teh razmerjih razkriva tudi etos bivanja ne glede na bolečino, ki jo takšno samo-spraševanje sproža? (Če lahko dodam, tu se razkriva, ne t.i. interpretacija resnice, ampak bistvo samo pod palimpsestičnimi nanosi vsakršnih resnic.)

Herman Gvardjančič

Zadnja dva vprašanja si formiral izredno lepo. Ko se znajdem v takih situacijah-stiskah, se velikokrat sprašujem, če je to, kar počnem sploh slikarstvo. Zakaj vse te bolečine prenašati v slikarsko formo? Medtem, ko je današnje slikarstvo tako površinsko. Nekako svetlo. Neproblemsko. Sem morda samo zapisovalec človeških dram? Katere probleme slikarstva sploh rešujem? Morda nobenih. Vendar tak ostajam. Morda sem prav zato tukaj, da to naredim. Ko se spomnim na Tarkovskega in na nedavno umrlega Bergmana, dveh velikih zapisovalcev človeških tragedij, vem, da je iz tega možno ustvariti umetnino.

Marko Elsner Grošelj

Sprašujem, ali se je ta slikarski motiv hiše izčrpal, te usmeril še na druge poti, da bi naslikal nenaslikano? Ali drugače, ti je obraz hiše odstrl prostor, ki ga do sedaj še nisi uzrl? Je njen obraz postal izraz tvoje slikarske prepoznavnosti? V katere smeri, po katerih kotih stikaš, da bi vzpostavil razmerje med notranjim zrenjem in uzrtim?

Herman Gvardjančič

O prihodnosti naše civilizacije imam precej slabo mnenje. Postajamo nepotešeni, prenažrti egoisti. Že zelo dolgo, mnogo pred raznimi alternativnimi in zelenimi gibanji, napovedujem, da to, kar se gremo, ne pelje nikamor drugam kot v totalen razkroj družbe. V samouničenje. Samo poglej, kako uničujemo oko­lje. Kljub temu, da vsi vemo, da je to edino, kar imamo. Naravne katastrofe, družbena, politična prerivanja, vse to bo vedno huje. Naj se sliši še tako paradoksalno, Al Kaida je samo, žal, spet zelo negativen poskus ustaviti negativen pro­ces sveta z drugim (nasprotnim) negativnim procesom. Kaj torej sledi? Konflikt za konfliktom. Moj dober prijatelj pravi: »Ta svet je začaran«. Jaz mu pritrjujem. Kdo bo vse to ustavil? Nihče! Ja, pesimist sem. V sebi sicer še imam nekaj svetlobe, toda njo moram ohraniti za svoje preživetje. Moral sem ti odgovoriti tako, da pojasnim stanje, v katerem se nahajam. Seveda grem s svojim slikarstvom naprej, vendar se zgodbe nič ne menjajo. Se pa vedno bolj dramatizirajo. Vedno mračnejše postajajo. Zad-njemu ciklusu risb sem dal naslov: Mračenje.

Marko Elsner Grošelj

Tvoja petinšestdesetletnica naslednje leto je dogodek, ki je na nek način neponovljiv, ostanejo zgolj slike in pričevanje, zapisi v katalogu. Ali bo to vseslovenski dogodek, pregled tvojega dosedanjega dela, torej retrospektivna razstava oz. razstave? Kako se pripravljaš na to oz. bolje rečeno, lahko pričakujemo nove slike, ki jih do sedaj še nismo videli, ali pa gre morda pri vsem tem za akcentiranje, poglobitev in sintezo tvoje dosedanje slikarske poti?

Herman Gvardjančič

Nikakor ne bo to vseslovenski dogodek. Tega si niti ne želim. Slovenija ima dovolj pomembnih in dobrih slikarjev, da si te pozicije zaslužijo. Moja želja je le, da enkrat vidim svoje stvari v celoti in »od daleč«. Tega se res veselim. Od moje večje pregledne razstave v Moderni galeriji leta 1988 in od večje razstave risb v Mednarodnem grafičnem centru leta 1998 je minilo kar nekaj časa. Od tedaj je nastalo nekaj novih stvari. Tako ali tako dve tretjini mojih del ni videl še nihče, razen mene.

Marko Elsner Grošelj

Zanima me tvoja dolgoletna izkušnja, tvoj odgovor na razmeroma preprosto vprašanje: Kakšno delo je slikarstvo, kaj od človeka zahteva, kaj bi svetoval slikarjem, ki to še niso oz. kako to poveš svojim študentom na Akademiji za likovno umetnost?

Herman Gvardjančič

Biti slikar je življenski slog. Mislim, da je v vseh umetnostnih zvrsteh enako. Ves dan si s slikarstvom in ono je ves dan s teboj. Lepo, ne? Vendar včasih zelo naporno. Predvsem za okolje, v katerem živiš. Okolje te sicer sprejme, te pa težko razume. Od prvega dne, ko sem zaključil študij na akademiji, sem tudi učitelj. Eden od mojih nasvetov je tudi ta: če tega ne zmorete, potem študij raje opustite.