HVALNICA ROKI

Teksti

HVALNICA ROKI

ANDREJ MEDVED

Te hvalnice roke se lotevam, kakor izpolnjujemo prijateljsko dolžnost. V trenutku, ko začenjam pisati, vidim svoje roke, ki vzpodbujajo mojega duha … vlečejo ga za seboj. Tukaj so, te neutrudne družabnice, ki so tako veliko let opravljale svoje delo … ena je držala papir pri miru, druga je na belem papirju množila ta drobna, vtisnjena znamenja, temačna in dejavna … Z njimi stopi človek v stik s trajanjem misli …

H. Focillon

O risbi

Risba je sled, ki jo slikar ohrani na papirju,* in je določena, končana in edina, ker ne dopušča nič popravkov. Z njo ni mogoče varati očesa. Risba ni serijska, asociativna; nič ne vsiljuje, sugerira; nič ne prenaša ali pooblašča. Nikoli ni posredovalna, amorfna in abstraktna, ampak spontana, individualna; konkretna – čutna – kot dotik, kot zrak, ki se ujame vanjo. Ona je magični fluid: primaren, živ, utripajoč, »realen«, pa naj bo jezik risbe še tako simbolen. Ona je gola, le po-sebi; zato jo vzamejo darežljivost, strast in mrtvoudnost; in jo okuži vsaka duša. Ona je živa meja, bič, ki vodi ples ter premaguje vsak posnetek, vso mimetičnost podobe. Tako nas vrača vase, k-sebi, in omogoča prilastitev; da jo vrnemo telesu. – Risba edina zmore uveljaviti Zavest ter Skušnjo v likovnem jeziku; ker je izvorno stilska, ker je to, kar imenuje pojem Slog, slogovnost. Se pravi, da postavlja in odloča, omejuje, da je prvinska meja med realnim in abstraktnim, med racionalnim in zavednim ter tistim, kar je skrito v podzavest, v iracionalno. Nikoli ni drugotna in odvisna, podrejena: samo plodišče, le pisava, ki jo vodita neki drug namen in organizem. Ona združuje prostor, mesto, topos in snovalnost: poiesis in politeo; ki vrneta in obudita možnosti, odnose, vloge. Da moč, telo in duša niso več odsotni in prikriti, ampak so v vsej so-dobnosti – v celoti – tu: v pred-metih, v zarisani podobi. – Umetnik se obrača vase, išče izgubljeno integralnost; zato v risbi najde avtorstvo, posebnost, moč enkratnega posega. Kjer ni laži, ne goljufije, ne videzov in ne prividov. In kljub skrivnostnosti nič simbolizma.

Stopnjevanje I

Pred nami so podobe, ki jih gledamo in beremo na dva načina, v dveh pomenskih /pra/ravninah. Ta dvojnost slike pa v resnici ne podvaja našega pogleda in doživetja, ki je temeljno za vsako razumevanje umetniškega dela, temveč nasprotno združi in prilasti slikarski tekst – teksturo, tkanje – z našim lastnim v neki skupni, duhovni, likovni interferenci. Oblike, barve in naslikani dogodek so zunanji predmet doživetja; njihov pomen poiščemo v sublogični strukturi, kamor nas še posebej sili perspektiva, četudi ni takoj očitna in razvidna. Pod površino se razkrijejo odnosi, ki nam pomagajo odstreti učinke površine, tj. efekte vsiljenega smisla. Gledalec vidi, bere /le/ površino slike, ki je tako docela skrčena na list papirja, na magični ekran podobe. Njegovo razumevanje se potopi v sistem slikovne govorice in širše: zgodovinskih in umetnostnih vrednot.

Kako zato vstopiti v telo slikarstva, Hermanovega slikarstva? Kako prodreti v njegovo avtonomnost, v pristno govorico risbe? Vsekakor z ustreznim branjem, ki dešifrira njeno površino in avtorjevo sporočilo. Tradicionalno gledanje je enosmerno, dobesedno in ulovi le videz, se pravi le privid slikovnega zastora. Simbolno branje, ki ga gledalec običajno ne pozna, šele odkrije smisel risbe, ki je tuj mišljenju, ki vztraja pri očitnosti podobe. Zato je treba preskočiti, odriniti tradicionalno razumevanje slikarstva, načine gledanja, ki so vnešeni v zavest od zunaj kot neka apriorna urejenost likovnih segmentov, ki jih mora vsaka dobra slika vsebovati. Potrebna je subverzija, ki nas popelje globje v elementarnost slikanja in v odkritje mehanizmov, ki več ne temeljijo v zapovedanih, vnaprej določenih načinih poslikave, naj bodo avantgardni, visokomodernistični ali pa postmoderni.

Gvardijančičeve slike so zastrte, zamegljene; skozi zaveso vstopimo v redkih izostritvah. Slikar nas s tem prisili, da se odrečemo opazovanju površine, ki je lahko le izhodišče, začetna točka za naš vbod v njeno snovnost. Liki na papirnati osnovi seveda niso brez pomena: Kar zdaj predstavlja »šarasti«, embrionalni in fragmentirani zapis, pokaže tudi slikana podoba: na njej ni nič poudarjeno in urejeno v neki dokončni smisel. Naivnega gledalca prav takšna nepripovednost odbije. Ko naš vid predre tkanino, ki ga loči od skrivnosti sporočila, stopa gledalec v prostor, v katerem pojasnjuje in odseva rudimentarne skušnje, zavestne ali nezavedne. In prav zato so te oblike na Hermanovih risbah v resnici leče, drobnogledi in zrcala, brez pozrcaline. Pomen in vloga risbe sta v introspekciji, ki je vedno dialoška in nikoli ni obstajala zunaj vezi avtor-gledalec. V robovih tega risarskega dela se oblikuje temeljni odnos v dvogovoru, ki je naš lastni govor: odboj slikovnega in našega telesa.

Stopnjevanje II

Pri Hermani Gvardijančiču je v ospredju risba, v načelu enostavna in heteroklitna, in »uniformna« in pomnožena, enotna in enkratna in različna, in fragmentarna in celostna, »popolna«. A nikdar in nikoli razpršena in banalna. – Risba je vmesni prostor med likovno pisavo, gramatiko, strukturo, kodom, s katerim se ukvarja čista znanstvena metoda /semeiologija/, in med belino platna, kjer »zaigra« posebna »metafizika beline« /blancheur/, mitologija praznega, a ne odsotnega prostora; prostora, ki še ni dotaknjen, izpolnjen s končnim smislom, nadgrajen; kjer je še vse mogoče, kjer so vse možnosti neskončnih »prostoritev«.

Risba, ki je pisava (kakor »vložek«, se pravi »vloga« kot l’en-jeu, kot v-igra) v najrazličnejših zunanjih podobitvah, od skoraj geometričnih in strogih do skrajnosti razgibanih, baročnih. Risba, ki nosi perspektivo in likovni konstrukt, geometrijo slike in slikovno iluzijo, in dekoracijo, scenografijo. Risba je kot pisava »dvojna scena« likovne podobe in njen refleks, pozrcalina. V njej je nevarnost odtujenosti in preimembe /metonimije/, v njej je nevarnost idealizacije in teorije, ki vstopa skozi zadnja vrata v risbo, da izniči, da ubije njeno sporočilo. A v njej je tudi možnost čiste prepustitve, prostor za igro in ecrire automatique, in za telesne, čutne ter duhovne seizmografične zapise. V njej je upodobitev – likovnost –  kot Identität ali Verfremdung.

Belina platna pa je »ma«, materija kot čista snov, kot maternično mesto. Belina platna je predrojstni kraj, jazbina, prostor naselitve; prostor nastajanja in varovanja; odprta koža, usta, gnezdo; praprostor vsake prostoritve. Ali kot pravi Derrida: /Risba/ je kot »razlôka« /différance/, se pravi neko gibanje, ki ga ni več mogoče misliti iz nasprotja prisotnost-odsotnost. Razloka je sistematična igra razlik, »prostiranja«, ki spravlja elemente v medsebojni odnos. To prostiranje je obenem aktivna in pasivna produkcija /likovnih/ intervalov, brez katerih bi vsebina nič ne pomenila, brez katerih znaki in izrazi ne bi funkcionirali. To je tudi »uprostorjevanje« /devenirespace/ likovne verige, uprostorjevanje, ki edino omogoča /risbo kakor risbo/.– Belina  mehkega papirja je <ne>dotakljiva, v njej je umetnik sam s seboj, osamljen in hkrati solidaren z drugim; z drugim v sebi, z Dvojnikom, z razdvojenim v lastnem jazu.

Stopnjevanje III

Hermanova roka je obdarjena s svobodomiselno, energično fiziognomijo: »obličje« brez oči in brez glasu, ki pa v resnici vidijo in govorijo … Pretanjenost otipa, ki ob dotiku roke razbere na papirju like, ki so odtisnjeni v neskončno drobno debelino lista. Zasnova videzov – fluidnih, razvezanih, duhovnih – dejavnih v nedejavnosti, v alegoriji prišepnjenih predmetov in odnosov … Komaj zaznavna sestavljenka organov in organizmov. Sledimo dlani roke, ki predstavlja vidna in simbolna stanja … spomine našega življenja. Nekakšna dediščina iz preteklosti v sedanjost in iz sedanjosti v prihodnost: stremena živčevja, razpetega pod kožo. Pokrajina z osrednjo depresijo, razpokana, prekinjena in prepletena pretanjena pisava. Nič nekoristnih kretenj … kot v kakšnem snu, ki zarisuje možnosti in bitja v igri potez, ki ne posnemajo ničesar.

Povzdignjena v vetru, razvejana in ločena kot veje, kot vejevje. Pretanjena in pomnožena površina lista, ki preizkuša avtorjevo in subjektovo veselje … skozi tokove in sledi brez teže, ki jih oko ne vidi, a jih v resnici slutimo v vsaki Hermanovi risbi. Gostota in <pa> prostornina niso optični pojavi, umetnik ju spoznava s prsti, v jamicah dlani, s prostorom, ki se ne meri s pogledom, ampak s svojo roko in korakom. Dotik zapolni vso skrivnostnost sil, ki se pojavijo v zrcalu slike, v lahkotni, plitvi in minljivi risbi …

Nekakšna osamitev v širokem zvočnem sinkretizmu in ritmizirana menjava več glasov in ritmov. Roka in glas se združita v Dogodek, ki je na koncu eden, le Eden in edinstven. Magnetno valovanje črt, kot pri žuželkah in pri pticah, »iznajdenje« sveta, ki ga še ne poznamo. Soglasje in napredujoča prilastitev sta speta v vzajemnost živega – neživega sveta. Prilagodljivost, spoštovanje do stvari, občutenje neznanega in izumiteljska duhovnost, ki se izteka v notranji <ne>mir …

A tudi trda črta, tudi mehka črta, topel in izdolben ton preveva Gvardijančičev slovar kot doživeta iluzija, čutni relijef in prostornina plemenite teže, v tekmi s Časom … da, pustolovščina snovi in preoblikovanje, kadence, stopnjevanje in umiritev na skoraj vsaki risbi … Herman Gvardijančič je artizan in alkimist v odkrivanju in v iznajdevanju stvari: neskončna krajina nekakšnih čudežnih skrivnosti, ki je »oropana« mimetičnosti, vedno v svoji lastni igri, v ponavljanju intiutivnih bliskov in skozi sence, ki (v nas) nikoli ne umrejo. Oko brez roke, roka z očesom, z minljivo, skrajšano potezo, kot madež na papirju … a madež, ki je v resnici govoreči duh in duša. Umetnik – čarodej, ki uresniči svoje sanje in izkoristi vse napake in pomanjkljivosti potez, da jih na koncu sprejme kot svojo … nemočno in vsemogočno moč. Madež – skrivnostna spaka, ki vstopa iz umetnikove roke v svet, v »skrivenčeno« obličje slike.

Nič ni žarečih in nepomirjenih kontrastov, samo osnovni predmet upodabljanja, z natančnostjo zarisa, ki zdaj pred nas ustvari videnje, s svojim notranjim telesom in perspektivo. Roka, ki išče in izumlja in venomer izkuša svojo moč, nemoč in možnosti in skoke … Nekakšno oblačilo – plašč – z gubami, ki nelagodje zamenjujejo z ugodjem in malodušje z veseljem. Kot absolutna polnost, ki je hkrati tudi že praznina, ki nas zapelje in očara. Elastičnost in gibkost risbe in uročenost roke (z roko) je torej tista, ki v nas ne loči stvarnega telesa od duha: vesolje, ki prav povsod dopušča svojo Sled … in svoj človeški in umetniški od-tis.

* Ali na vsakršni podlagi, »subjektilu«.